Daj nam danes naš vsakdanji kruh......

Izvor in rezultat.....

....ne, ne bom napisal molitve. Kruha nam že dolgo nihče ne daje, ampak si ga moramo z bolj ali manj trdim delom zaslužiti. Kar je po eni strani prav. Času in okolju v katerem živimo navkljub se včasih zdi, da ga še vedno ne cenimo in spoštujemo dovolj. Vsaj nekateri ne.
Pri nas doma lahko rečem, da kruh, razen kakšnega plesnivega kosa, nikoli ne konča drugje kot v ustih. Že dolgo časa kruh tudi pečeva sama. Seveda nisva kakšna "purista" in se kdaj v košarici znajde tudi kakšna old school sirova štručka ali pa pregrešno dober ajdov z orehi.....itak!
Pred kratkim pa se je v soseščini odprla nova trgovinica, kjer ti moko zmeljejo tako rekoč pred teboj, na pravem mlinu. Mlin za doma je sicer presneto draga zadeva in roko na srce poznam le par ljudi, ki so si ga iz precej nujnih razlogov za spremembo diete tudi omislili. Tako pa sem zdaj prvič preizkusil ali je sveže zmleta moka, tista v prvih dveh urah po mletju, res tak pravi čudež. Zaradi tega, da še malo zakompliciram :), sem najprej prebudil svoje droži, ki so že skoraj eno leto spale nekje zadaj v hladilniku. Takšna moka naj dobi še naravni kvas, ne tistega instant. Drožem kmalu posvetim bolj osredotočen blogec. Ko so bile torej razpoložene za akcijo, sva zamesila enega polnozrnatega in enega belega. Potrdim lahko, da takšne peke do sedaj pri nas ni bilo. Ko daš v pečico testo, v katerem ni drugega kot moka, voda, sol in seveda droži, zadiši pa po pecivu, takrat postane jasno. Od sedaj se bo kruh pekel le iz sveže mlete moke iz soseščine!


PePe