Ko izveš, da zmrznjena tinta ne dela.....rižot pa je ravno tako dobr

Oni dan smo bili končno spet na morju. Po spletu okoliščin 3 tedne prepozno, kar bi pomenilo, da naša duša že hudo kliče po sardelah z gradele. Ne damo se in stoično potrpimo prva dva dneva, dokler potekajo namestitvena dela, le z domačimi dunajci in kruhom. Težko je, res.....

Vse sem imel že v planu. Nedelja zjutraj, odpeljem se v bližnje mesto v ribarnico, pogledam vse tiste gojene ribe za poznavalske slovenclje, da jih lahko potem preparirajo do primerne suhosti na svoji plošči ali celo v cvrčečem olju. (op.a.; - plošča = slovencljev žar....). Ja tako pač je, saj nemci in ostali severnjaki jedo čevapčiče in kotlete s pomfritom v restavraciji, italjani in domačini pa, vsaj kolikor sem jih jaz spoznal nikakor ne pašejo v to sliko in ribe pečejo tako kot je treba. Tako kot mi. Oziroma jih mi pečemo tako kot oni, čeprav naše šolsko obdobje sega geografsko še malo nižje v Dalmacijo, a je glavni profesor vseeno bil "naš čovjek" iz Istre.

Torej po dobrih 5ih urah neuspešnega ribolova parkiram pred prvo ribarnico in skočim noter. Groza....sardel ni! "Nema šanse po ovom vremenu!", ok, tej teti sem pa vedno verjel. Sranje!!!
Čez cesto je še ena ribarnica, kjer le odkimajo z glavo. No, se tolažim, v "moji" ribarnici jih bodo gotovo imeli. Čeprav se moram odpeljat  10 minut daleč. Pa jih tudi tam ni bilo, niti v še eni dodatni rezervni ribarnici ne. Poklapan se odpravim nazaj k svojemu plemenu v kamp in na čelu mi piše, kaj pa zdaj? Spet nič ujel in niti iz ribarnice ne znaš prinest ribe....pa kaj le je s tabo narobe?? Hvalabogu, da sem v eni od štirih ribarnic le izvedel, da je ta mesec po novem lovostaj na srdelo. Moja jih vmes sicer vozi iz Italije, a dobijo jih šele v torek. To še vedno ne spremeni dejstva, da sem slab ribič, a to je druga zgodba. Ampak mogoče pa le ni....



Verjetno mi je kar zasijalo okrog glave, spomnil sem se namreč. V skrinji imam še sipe. Ne kar katere koli....moje sipe so to, iz mojega trnka! Jaz Tarzan ti Đejn, zdej bova pa jedla! V trenutku sem bil spet na nogah in potem kmalu v luftu. Hitro skopat od nekje riž, ribjega fonda sicer ne morem skuhat, bo dober zelenjavni, pri sosedu izprosim oljčno olje, sol in poper, vodstvu kampa pa odtujim vejico rožmarina. Kaj še rabim?? Aha ....očisti moram sipe!! Pa previdno, da ne razlijem tinte, mi odmeva v mislih. Kmalu je vse pripravljeno. Sipa je narezana in se greje v ponvi, zraven brbota fond za zalivanje aržote. Vse poteka po pravilih, riž pije fond in se že lepo kremasto meša, jaz pa se lepo spajam s hladnim pivom, ki sem si ga res zaslužil, a ne? Zadeva je odlična, za takšnole robinzosko pleme pa sploh! Samo še previdno izluščene vrečke s sipino tinto frcnem noter .......potem pa NIČ. Aržot ostaja bel. Črne barve od nikoder. Nekje zadaj v svojih prehitrih mislih pa zaslišim:

                  ''Sinko, sipu za rižot uzmi samo frišku. Ako se smrzne onda ne radi tinta."

                                                             

                                                                    PePe