Teden dni nazaj je minil še en ljubljanski Pivo in burger fest. Was not there. Pika. (=hipstersko). Dva dni prej sem bil kot del gurmanske trojke pri Kralju žara na večerji. Zadnjič so me vrgli iz tira z reklamo za bizonje meso, ki bo sedaj tudi v njihovi ponudbi. Oktober fest po kraljevsko, anede? Za vas, dragi mojstri žara. Hitro, pohitite in rezervirajte svoj kos. V ospredju prelepa fotka bizona v naravi. Spodaj lepo razloženo, kako so bili vsesplošno priljubljeni tam na prelomu 19. stoletja med rdečimi  in tudi novimi belimi ljudmi Amerike in kar naenkrat skoraj iztrebljeni (u mater, kwa se je pa zgodl?!). Potem s požrtvovalnim udejstvovanjem rejcev in narodnih parkov očuvani, da jih lahko danes spet jemo. WAIT!! Za razliko od kakega Black angus goveda, pa tudi domače sivke in rjavke, me ob bizonu pač ne spreleti misel na sočen kos mesa, saj nisem ameriški planjavski indijanec ali beli gozdovnik, ki lovita za hrano. Ne....ne razumite napak. Vem, da jih gojijo. Vem, da je meso zdravo, ker gre še vedno praktično za divje živali. Imam pa kar cmok v grlu, ko pomislim na kak način so jih skoraj iztrebili takrat, ko se je začela ameriška "due west" zgodba in iztrebljanje rdečega ljudstva s planjav. Apetit pa kar nekam izgine.

Ne bom se opravičeval za uvod. Namerno sem si dal še nekaj časa, da predelam vtise (žal je prišlo vmes do reklame za Heeere's bison grozljivko!). Iskal sem še informacije na terenu, jih dobil in vmes molčal. Tisti četrtek 10 dni nazaj smo torej trije sedli za vnaprej rezervirano mizo. Glede ne vse lahko rečem, da je urejanje lokala še v teku. Nisem tudi čisto prepričan, da je za BBQ joint primerna izbira bišteka in krožnikov, kot v kaki klasični restavraciji. Kje so pladenjčki, prekriti s povoščenim papirjem in gora prtičkov, ki ti omogočajo, da se res zakoplješ v rebrca in si ne beliš glave z morebitno packo omake na prtu? Mogoče ideja fantje?Kje je tisti domači občutek? Tako. Malo sem zamujal in smo se potem hitro spravili naročit. Kelnarca skoraj prehitra, a za razliko od kolega nisem imel občutka, da bi nas hoteli spodbuditi k hitrejšemu zaključku. Ponudba je, kot je bilo napovedano, zasnovana okrog ameriških BBQ&Steakhouse klasik z nekaj izjemami kot npr. hišne perutničke z azijskim pridihom ali pa domača goveja juha z rezanci, le da ni skuhana iz tafelšpica domače liske, ampak ameriškega black angusa, samo za primer. OK, zakaj pa ne. Juh in perutničk tako nismo naročili. Od ostalega pa od vseh osnov nekaj. Meso je bilo pravilne mehkobe in dimastega pridiha. Tako goveje, kot pujsovo. Pravijo, da se prvo dimi 24ur, drugo pa 18 ur. Baby pujsova rebrca niso nikogar navdušila (kar je kar velik minus v taki ponudbi), goveja rebra pa vsaj mene najbolj. Nad BBQ mesom je začutit precej enake okuse. Po mnenju avtorja bloga je kriva hišna BBQ omaka, ki bi jo lahko ponudili tudi zraven, če želijo poudarit meso, kot se to dogaja pri njihovih steakih. Morda bi pomagala še izbira bolj karakterno različnih začimb za govedino in svinjino, vključno z izbiro lesa za dimljenje. Mehkoba pa.....thumbs up! Steake strežejo čisto natur. Spečene v okvirih naročenega. Zraven ponudijo piranski solni cvet, črn poper in deviško oljčno olje. V ospredje dajejo vrhunsko meso. Že v redu, samo tako kvalitetni kosi mesa se dajo speči tudi drugače. Za moj in še čigav okus tudi bolje, le malo več dela je. Cena bi tak dodaten kunšt še vedno z lahkoto pokrila. Morali smo vzorčit tudi hamburger! Spečen lepo medium rare in dobrega okusa, a mesu je manjkala maščoba. Če bi se speklo malo bolj bi bilo pusto. Saj je razumljivo. Na voljo nimajo cele krave ameriškega black angusa, da bi kose mesa pravilno odbrali in tako zagotovili pravo razmerje z maščobo. Upam pa, da zadaj v kuhinji nekdo prej ne obreže maščobe stran, kot je pri nas velikokrat v navadi. Štekam in se ne usajam več. Da ne bo izpadlo, da se nismo dobro in tudi pre-obilno najedli. Ocvrt krompirček (domač, pa še z lupino) odličen, coleslaw solata knjižna ameriška. Sladice sicer tako tako, a ko si že tako sit, si sit vsega. Denarnice smo odprli malo bolj na široko, kot nazadnje malo nižje v tej ulici, a smo pač v Ljubljani (=hipstersko). Zanimivo bo videti, če se bodo širili še kam drugam z enakimi ali bolj (=ljudsko) cenami. To je to za ta denar. Ocena: 6/10, pridobljen vzorec cca. 10 ljudi ob različnih časih in na različnih lokacijah. Upamo, da naslednjič pae vsaj 9-ka.

Zdaj pa k dokončanju prvega dela tega zapisa. Je kdo vmes ujel, da gre spet za neko novo posebnost v našem prostoru iz katere se dela oh in sploh pomp? Meso od daleč in še malo bolj daleč? Cene v nebo? Naše je zanič, tuje je edino pravo? Žal je v tej zgodbi več protislovij. Glavno in zame najbolj pomembno je to, da se v naši deželi ne da dobiti tako kakovostnega slovenskega mesa, kot se ga sedaj uvaža iz celega sveta. Da o slabih približkih kulinaričnih izvedb niti ne govorim. Pogoje za rejo vsekakor imamo. V nekaterih blogih, ki so mi vzor, sem že zasledil, da obstajajo posamezni primeri reje npr. glav black angusa pri nas, a to je le mala zvezdica na drugače črnem nebu - pa še poznati moraš prave ljudi. Ne štima tudi to, da se splošna razgledanost ljudi/potrošnikov o kvaliteti in pripravi mesa giblje tako nizko, da so največji hit pakirani čevapi na akciji. O kakšnem vsaj pravilno zorjenem mesu ne duha ne sluha na nivoju splošne oskrbe. Nekaj se sicer premika, a tu ne govorimo o govedu pravih kvalitete, ki bi bilo rejeno za ta namen. Če bi verigo sestavili v svojo korist, bi namreč hitro postalo jasno, da bi domače in lokalno bilo na voljo, ako bi to zahtevali. Tako je povsod, kjer ljudje kaj dajo nase in konec koncev svoje zdravje. Ja, kvaliteta nedvomno pomeni tudi bolj zdravo prehrano. Pa prosim, da se tu vege nation vzdržijo komentarjev. Verjemite, da bi tudi cena ustrezala našim žepom. A se kdo sploh vpraša, kaj nam prodajajo v akciji po 3,5EUR za kg? NE! Velikokrat slišim, da se taka reja nikakor ne bi izplačala, ker nimamo dovolj velikega trga. Tega enostavno ne razumem. Se spreminjamo v deželo vege? Niti malo. Namesto, da bi zagotovili slovensko kvaliteto imamo na voljo večkrat meso iz sosednjih držav, ki ne samo da je cenejše, tudi boljše je včasih. In to na nivoju dnevne porabe. Kdo tu služi? Tuj proizvajalec in naš trgovec. Da ne bo kdo razumel narobe. Spoštujem trgovca, ker očitno obvlada svoj posel. Problem je, da služi tuji dobavitelj, medtem, ko naš slovenski kmet ali rejec jamra in čaka subvencijo države. Ob tem pa večina ljudi, ko jih vprašaš, prisega na domače. To je bistvo in odgovor. Z rejo se žal ne ukvarjam. Želim si mesijo v osebi "rančerja" iz Amerike, Avstralije, pa Argentine ne gre pozabit, ki bo imel slovenske korenine. Uletel bo v očetnjavo in naredil dar-mar s čredo "prime govedine" na Veliki Planini. Pol se bom pa zbudil! Do takrat pa kadar rabim, kupujem uvoženo iz Avstralije in prej pet tednov suho starano govedino - ki pri mojem mesarju ni predraga!

Zdaj pa še k vprašanju iz naslova......kaj BBQ ni oz. kaj BBQ je?

BBQ ni elitna kuharska tehnika. BBQ je umetnost in soul food. Za BBQ potrebujemo malo denarja, da bi nahranili veliko prijateljev. Je nekaj, kar te spravi v dobro voljo (čeprav gre za fats&sugars kombinacijo, a dohtarju pač ne poveš!). BBQ ne zahteva drugega, kot čas in niti ne toliko prostora. BBQ ne potrebuje etikete. Ne potrebuje fensi krožnikov, bišteka in niti ne posebnih učinkov. Čas, ki ga porabiš za pripravo je bogato poplačan, ko bližnji uživajo v pripravljeni hrani. Za BBQ ni treba hodit v drage restavracije in se delat poznavalca pred kolegi. Pomembno je druženje na prostem in medsebojna komunikacija. To je BBQ. Ta spada med ljudi in želim si to zavest razširiti čim širše. Zaenkrat mi uspeva v družini in med prijatelji. Vse pa bom naredil, da se bo ta krog počasi razširil in sprejel vase vse, ki se s temi načeli strinjajo. And now everybody back to tailgating!

Stay tuned.

PePe

Nedeljsko popoldne, baseballski stadion je poln saj so vstopnice večinoma prodane za vse leto. Zunaj na parkirišču so postavljeni big screen zasloni za spremljanje tekme. Dokler jih niso poznali, so bili popularni prenosni radijski tranzistorji RCA ali Phillips, kasneje mini TV sprejemniki - pickup tovornjaki in žari pa so večinoma podobni tistim izpred par deset let. Moderni, a z enakim karakterjem - Made in USA. V zraku vsepovsod vonj po dimljenem pečenem mesu. Očetje sedijo na stolih, vsak ob svojem pokritem žaru in ob spremljanju tekme komentirajo sodnike, igralce in kar je še pomembnega na tak dan. Otroci so na hitro pojedli hot dog ali hamburger, da lažje počakajo do kosila, mame pa so vse solate in sladice pripravile že doma. Vsake toliko časa se pokrov žara privzdigne in dvigne se oblak dišečega dima, medtem ko mojster hitro doda par pesti lesenih sekancev in navlaži kose mesa, skorja se od svetlo rjave že spreminja v temno, čokoladno črno slastno in le še kaka ura manjka do kosila. Na koncu ga bo premazal s svojo secret BBQ omakico ali pa jo le pridal v posodici zraven mesa na mizo. Kdor ni pred stadionom skoraj zagotovo enako počne doma, prav tako v družbi družine, sosedov in prijateljev. Včasih tudi cele ulice. Idealno. Verjetno ste že ugotovili, da tole ne more biti opis povprečne slovenske ali niti evropske nedelje. Ne, to je vikend v Ameriki - BBQ time!

Žar in nedeljske piknike seveda poznamo tudi mi. Smo le severni balkanci, čeprav vseeno malo bolj zategnjeni. Sestavine so na poti do nas sicer že spremenile karakter in tudi marsikatera žarmojstrska resnica se je pozabila in izgubila. Naši južni bratje v deželici dvigujejo standard in zavedanje o tem, kaj je pravi dober balkanski žar. Večina ljudi pa nekam cinca, ko se omeni rožnato pečeno meso vešalice ali pa da mora bit klasik čevapčič v sredini še za malenkost roza in zunaj nezažgan, je tudi že kar bogokletno. Piščanec pa bognedaj, da je še rahlo sočen v sredini. Vse zapečemo do črnega, vmes pa obvezno namenit mesu še nekaj obilnega zalivanja s pivom, saj se vem da je le tako okus pravi. Seveda namerno izpostavljam povprečnega pećiqurca, ki zadnje čase še najraje poseže po perutninskih čevapih in klobasicah. So le bolj zdravi in ni se mu treba ubadati ali bo ob kosti še kaj preveč sočno. Njegov bolj posvečen sosed bo seveda posegel po "pravih" leskovačkih ali sarajevskih specialitetah, ki jih BTW pakira ista firma. Pa še fino je, ker so za vikend v akciji. Prvi bo vse skupaj obrnil v luži olja na plin plošči na terasi, drugi pa bo lepo s hepo kocko podkuril v svojem zidanem kaminu ob montažni hiški in na previsoki vročini prepišnega kamina dosegel zase zadovoljivo stopnjo prepečenosti. Vsaj druženje ob vsej tej kulinarični žalosti ne izostane. Pa bučke ne pozabit!

Fast forward.....v forumskih kuloarjih se nekje leta 2013 pričnejo debate o pravih ameriških hamburgerjih, staranih govejih steakih, ameriških žarih, BBQ stilu peke in o vseh teh "novotarijah". V prvih straneh debat postane jasno, da bo nekaj tako preprostega, kot je najobičajnejši pravi goveji hamburger ali pa pojem starana govedina, precej trd oreh za večino slovenskega življa in skoraj nerešljiva uganka za gostince. Roštilj s pokrovom, ste znoreli?!? Priznam, da sem to nevednost tudi parkrat dobro izkoristil in kupil nekaj skoraj nerabljenih ameriških žarov po zelo nizki ceni. 

Že nekaj let pred, lahko bi rekli "hamburger revolucijo" je Slovenija dobila prvo craft pivo, ki je dobilo lepo ime po slovenski avtohtoni jamski živalici (namerno ne upoštevam domačih gostilniških pivovarn). Temu so sledili še drugi in danes je na trgu takšna ponudba odličnih piv, da so se celo v dveh velikih pivovarjih odzvali in razširili svojo ponudbo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v ponudbi novotarij povezanih z žarom, takšnim ali drugačnim. Če izvzamemo posamezne južnoameriške restavracije, se je nekaj tujega/novega najprej pojavilo v obliki prvega "štanta" z ameriškimi burgerji. Zanimiva ideja, predvsem po poslovni plati. Množica radovednih slovencev je nasedla dobremu PR, navalila in prinesla poslovni uspeh "inovatorjema". Osebno bi si danes želel, da bi hamburherje k nam raje uvozil kak kleni američan in postavil tak štant. Hamburgerji bi bili zagotovo boljši. Ampak hej, biznis laufa! 

V samo dveh letih je naša domovina tako dobila  festivale burgerjev in piva, kjer je mogoče vsekakor popiti vsaj vrhunsko pivo, če že burgerji zaostajajo. Dobila je tudi pravo specializirano ponudbo hardvera, dandanes potekajo žar akademije za vse znanja željne in končno, danes se tudi pri nas dobi prvovrstne, a zaenkrat uvožene sestavine za resne ljubitelje "pravega" pečenja na žaru. Ameriške, irske, avstralske in japonske kose lahko danes dobite brez problema, če si jih lahko privoščite. Predpostavljam, da jih znate tudi pravilno uporabit. Za pikico na i smo sicer spet v prestolnici (=hipstersko),  ne kje drugje v naši širni deželi (=ljudsko), dobili še plac za mesoljubce s čisto pravo ponudbo mesa na ameriški način, kjer nam to pravilno demonstrirajo.

Naša gurmansko usmerjena trojka se je namenila v kratkem obiskat in preizkusit ponudbo in ker je del nadaljevanja tega bloga povezan tudi s tem, kar bomo tam okusili bom pisanje za danes prekinil.
Lahko pa nakažem, da bo ostali del nadaljevanja povezan predvsem z izvirnim naslovom. Tale deloma kronološki prvi del je bil pa tudi nujen...

To be continued...

PePe