Thank you God for Angus...

F**** it....it is not about food this one.

Oi, oi, oi, oi, oi, oi...........AC/DC Rock or Bust Tour 2015!!!

Still under the influence of a Zeltweg ACDC Rock or Bust show last Thursday I can't write about food but I need to write this down, Though the word or the name Angus comes into my mind always at two different levels. One is the famous australian beef. The other is Angus Young, brother  of Malcom, who together formed the band ACDC back in 1973. That would be a good 42 years back. I guess we could say they are well aged by now.

I am a guitarist. It is and remains my first love. Well before cooking and many other good things I have found and learned to love in my life. Guitar could be directly comparable to chefs knife. If you love them both you should agree. These are instruments which help a man or a woman raise it self over other when well played - we can use this exact phrase "well played". It is not a coincidence that we can admire certain chefs todays like rock stars.

Anyone who loves rock music loves ACDC. There is a special feelling in the music that they create and magnificently perform live and record in studios as I said for last 42 years. The energy they still show on stage is only slightly touched by age. Basicaly it is very simple - as a guitarist I can tell you those riffs are not the hardest to learn. But there is the feelling in the fingers and your heart&soul. You either posess it or you don't. Again a talent that you can compare to a cooks talent and feelling when the action starts. The finese, the raw power, the complete awareness and control of the situation are scary when talking about AC/DC. These days they are a well oiled machine of the music business but they for sure did not lost the enthusiasm and edge of their young age. They are still "bloody rare" and delicious. Mr. Angus Young who is known for his special move tapping one foot down while jumping on the other, This way he is almost flying on the stage all while playing his riffs - his tasty bites for the crowd. It is an uplifting scene. He is a man in his sixties. Don't be fooled by anyone who will tell you different - man is a guitar god. Period.

Recently he lost a lifelong compainion - his brother Malcolm. Not that he would die but I think ssomething even more tragic happened happened. His medical condition with dementia has made him unable to perform live anymore. Simply he forgets his own songs - his creations. I can't even imagine anything worst that can happen to a living man - musician ore any other creative human being. They have together created 22 albums and let the world have rock - Let there be rock is one of their hit records.But the story is not over yet. Tjere is a box with thousands of written ideas they had put togethe rover the years and I am damn sure taht Malcolm still pics up his guitar for some creative work or just for fun.

I don't want to make any reviews only a suggestion that if you don't go to see them you can miss out an oportunity to expirience something big and face&taste the glory of ACDC raw power. They could never return. But if they do.......WE ARE GOING back!!!!!

So once again: "THANK YOU GOD FOR ANGUS YOUNG." Amen.

PePe

Ko izveš, da zmrznjena tinta ne dela.....rižot pa je ravno tako dobr

Oni dan smo bili končno spet na morju. Po spletu okoliščin 3 tedne prepozno, kar bi pomenilo, da naša duša že hudo kliče po sardelah z gradele. Ne damo se in stoično potrpimo prva dva dneva, dokler potekajo namestitvena dela, le z domačimi dunajci in kruhom. Težko je, res.....

Vse sem imel že v planu. Nedelja zjutraj, odpeljem se v bližnje mesto v ribarnico, pogledam vse tiste gojene ribe za poznavalske slovenclje, da jih lahko potem preparirajo do primerne suhosti na svoji plošči ali celo v cvrčečem olju. (op.a.; - plošča = slovencljev žar....). Ja tako pač je, saj nemci in ostali severnjaki jedo čevapčiče in kotlete s pomfritom v restavraciji, italjani in domačini pa, vsaj kolikor sem jih jaz spoznal nikakor ne pašejo v to sliko in ribe pečejo tako kot je treba. Tako kot mi. Oziroma jih mi pečemo tako kot oni, čeprav naše šolsko obdobje sega geografsko še malo nižje v Dalmacijo, a je glavni profesor vseeno bil "naš čovjek" iz Istre.

Torej po dobrih 5ih urah neuspešnega ribolova parkiram pred prvo ribarnico in skočim noter. Groza....sardel ni! "Nema šanse po ovom vremenu!", ok, tej teti sem pa vedno verjel. Sranje!!!
Čez cesto je še ena ribarnica, kjer le odkimajo z glavo. No, se tolažim, v "moji" ribarnici jih bodo gotovo imeli. Čeprav se moram odpeljat  10 minut daleč. Pa jih tudi tam ni bilo, niti v še eni dodatni rezervni ribarnici ne. Poklapan se odpravim nazaj k svojemu plemenu v kamp in na čelu mi piše, kaj pa zdaj? Spet nič ujel in niti iz ribarnice ne znaš prinest ribe....pa kaj le je s tabo narobe?? Hvalabogu, da sem v eni od štirih ribarnic le izvedel, da je ta mesec po novem lovostaj na srdelo. Moja jih vmes sicer vozi iz Italije, a dobijo jih šele v torek. To še vedno ne spremeni dejstva, da sem slab ribič, a to je druga zgodba. Ampak mogoče pa le ni....



Verjetno mi je kar zasijalo okrog glave, spomnil sem se namreč. V skrinji imam še sipe. Ne kar katere koli....moje sipe so to, iz mojega trnka! Jaz Tarzan ti Đejn, zdej bova pa jedla! V trenutku sem bil spet na nogah in potem kmalu v luftu. Hitro skopat od nekje riž, ribjega fonda sicer ne morem skuhat, bo dober zelenjavni, pri sosedu izprosim oljčno olje, sol in poper, vodstvu kampa pa odtujim vejico rožmarina. Kaj še rabim?? Aha ....očisti moram sipe!! Pa previdno, da ne razlijem tinte, mi odmeva v mislih. Kmalu je vse pripravljeno. Sipa je narezana in se greje v ponvi, zraven brbota fond za zalivanje aržote. Vse poteka po pravilih, riž pije fond in se že lepo kremasto meša, jaz pa se lepo spajam s hladnim pivom, ki sem si ga res zaslužil, a ne? Zadeva je odlična, za takšnole robinzosko pleme pa sploh! Samo še previdno izluščene vrečke s sipino tinto frcnem noter .......potem pa NIČ. Aržot ostaja bel. Črne barve od nikoder. Nekje zadaj v svojih prehitrih mislih pa zaslišim:

                  ''Sinko, sipu za rižot uzmi samo frišku. Ako se smrzne onda ne radi tinta."

                                                             

                                                                    PePe

Prva žarovnija ali bolje doma, kot na morju kjer pada dež

Kar nekaj let....pravzaprav zelo dolgo smo bili ob tem času z žarovniško družino že lepo morsko naravnani. Pazili smo, da je bila trta lepo razgorena in da se friška riba ni nepotrebno dolgo zadrževala v njenem dosegu. Letos....hja letos pa se je zgodba zasukala malo drugače in na morje bomo še malo počakali. Dan je bil več kot primeren za tole žarovnijo. Od vse povsod so nam prijatelji sporočali, da jih zaliva dež in res je bilo treba narediti nekaj za dvig morale, saj smo očitno edini ostali na suhem. Pa čeprav doma. Za naše žarovnije je precej pomembno kakšne žverce, razne praške in napoje uporabimo. Od tega je zelo odvisno ali bomo izvedli belo dobro ali bognedaj kako črno zanič žarovnijo. V iskanju pravih sestavin mi je prjatu sensei G. priporočil kmeta z Iga in zmenili smo se za nekaj kosov za pokušino. Že doma smo nekaj malega preizkusili v varnem testnem okolju malega žara na balkonu. Vsem vpletenim se je test zdel več kot uspešen.

Včeraj smo se torej spravili skupaj bratje H. Zelo pomembni členi za popolno izvedbo. V ozadju pa so nas varovale še naše tri...dobre vile.

Zmešali smo kar nekaj skrivnih praškov in uporabili tiste posebne maže, da se žarovnija lahko pravilno začne in konča. Master M. je pred dnevi skuhal še nov napoj, ki je ojačal naše moči. Brez tega ne gre. Pojavil se je skrivnostni moder dim in po čudežu časa smo se utrujeni, a zadovoljni nahranili z našo prvo žarovnijo.

PePe&Fuego