sreda, 27. januar 2016

Žarovnije


Namesto uvoda....spet o hamburgerjih. Danes sva z lepšo in boljšo polovico šla sprobat enega zadnjih novih hamburgerjev v mestu. Niti ne bom pisal kam, ker je dobesedno postalo vseeno. V deželici nam je zopet uspelo. Preprost hamburger je postal šmekerska hipsterska jed, ki pa je po defoltu pri nas ne znajo pripraviti na najobičajnejši način. Ergo....denar, ki bi ga sicer pustili v kakšni od kot po tekočem traku rastočih hamburgerđinic, raje namenite za sestavine za doma narejen burger. Pokličite prijatelje in si naredite nepozaben dan. Preverjeno bolje od sedenja v takšnih in dugačnih placih z burgerji. Razen če ste ali želite postati šmekerski hipster. Potem pa kar.....I rest my case!

Danes je spet eden tistih dni, ko lahko nekaj napišem. Moja vest in jaz sicer oba točno veva, da bi bilo bolje pisati nekaj drugega od tegale bloga, ampak tudi blog je dober za ogrevanje. Pred koncem leta so Žarovnije  dobile svojo novo podobo. Ne....ne bomo postali restavracija ali kaj podobnega. Tega je kot rečeno že preveč. Bomo pa naredili malo več zato, da se bo večkrat izvajalo blagodejno terapijo za dušo, želodec, brbončice in medsebojne odnose, ki ji na kratko pravimo BBQ.

"A veš tisto, ko vidiš svojo malo nečakinjo, kako je do ušes namazana z BBQ omakco in se smeje in maha, da bo še eno rebrco? Ali pa sodelavce in šefe na novoletni večerji v firmi, ki so full veseli, da nismo šli v restavracijo, ampak da zunaj pred firmo greje roštilj..."  No to.

Žarovnije so nekaj, kar se je počasi izrisovalo zadnjih nekaj let. Slika še zdaleč ni končana. Je šele osnutek v "oglju na platnu", če me razumete. Ne bom vsega izdal, ker seveda spet zamujam pri nekaterih zadevah, ki so v glavi čisto jasne samo še naredit jih je treba. Naj bo še nekaj časa mir. Potem bo tako ali tako spet vse obrnjeno na glavo, jaz pa moram zdajle nujno dokončat še eno zadevo, da me ne bo vest preganjala do konca življenja. Vsem, zaradi katerih pa se tole resnično dogaja, pa hvala za nazaj in povabilo za naprej.....čas je za Žarovnije.


KEEP CALM & MAKE A BURGER


PePe

nedelja, 25. oktober 2015

Teden dni nazaj je minil še en ljubljanski Pivo in burger fest. Was not there. Pika. (=hipstersko). Dva dni prej sem bil kot del gurmanske trojke pri Kralju žara na večerji. Zadnjič so me vrgli iz tira z reklamo za bizonje meso, ki bo sedaj tudi v njihovi ponudbi. Oktober fest po kraljevsko, anede? Za vas, dragi mojstri žara. Hitro, pohitite in rezervirajte svoj kos. V ospredju prelepa fotka bizona v naravi. Spodaj lepo razloženo, kako so bili vsesplošno priljubljeni tam na prelomu 19. stoletja med rdečimi  in tudi novimi belimi ljudmi Amerike in kar naenkrat skoraj iztrebljeni (u mater, kwa se je pa zgodl?!). Potem s požrtvovalnim udejstvovanjem rejcev in narodnih parkov očuvani, da jih lahko danes spet jemo. WAIT!! Za razliko od kakega Black angus goveda, pa tudi domače sivke in rjavke, me ob bizonu pač ne spreleti misel na sočen kos mesa, saj nisem ameriški planjavski indijanec ali beli gozdovnik, ki lovita za hrano. Ne....ne razumite napak. Vem, da jih gojijo. Vem, da je meso zdravo, ker gre še vedno praktično za divje živali. Imam pa kar cmok v grlu, ko pomislim na kak način so jih skoraj iztrebili takrat, ko se je začela ameriška "due west" zgodba in iztrebljanje rdečega ljudstva s planjav. Apetit pa kar nekam izgine.


Ne bom se opravičeval za uvod. Namerno sem si dal še nekaj časa, da predelam vtise (žal je prišlo vmes do reklame za Heeere's bison grozljivko!). Iskal sem še informacije na terenu, jih dobil in vmes molčal. Tisti četrtek 10 dni nazaj smo torej trije sedli za vnaprej rezervirano mizo. Glede ne vse lahko rečem, da je urejanje lokala še v teku. Nisem tudi čisto prepričan, da je za BBQ joint primerna izbira bišteka in krožnikov, kot v kaki klasični restavraciji. Kje so pladenjčki, prekriti s povoščenim papirjem in gora prtičkov, ki ti omogočajo, da se res zakoplješ v rebrca in si ne beliš glave z morebitno packo omake na prtu? Mogoče ideja fantje?Kje je tisti domači občutek? Tako. Malo sem zamujal in smo se potem hitro spravili naročit. Kelnarca skoraj prehitra, a za razliko od kolega nisem imel občutka, da bi nas hoteli spodbuditi k hitrejšemu zaključku. Ponudba je, kot je bilo napovedano, zasnovana okrog ameriških BBQ&Steakhouse klasik z nekaj izjemami kot npr. hišne perutničke z azijskim pridihom ali pa domača goveja juha z rezanci, le da ni skuhana iz tafelšpica domače liske, ampak ameriškega black angusa, samo za primer. OK, zakaj pa ne. Juh in perutničk tako nismo naročili. Od ostalega pa od vseh osnov nekaj. Meso je bilo pravilne mehkobe in dimastega pridiha. Tako goveje, kot pujsovo. Pravijo, da se prvo dimi 24ur, drugo pa 18 ur. Baby pujsova rebrca niso nikogar navdušila (kar je kar velik minus v taki ponudbi), goveja rebra pa vsaj mene najbolj. Nad BBQ mesom je začutit precej enake okuse. Po mnenju avtorja bloga je kriva hišna BBQ omaka, ki bi jo lahko ponudili tudi zraven, če želijo poudarit meso, kot se to dogaja pri njihovih steakih. Morda bi pomagala še izbira bolj karakterno različnih začimb za govedino in svinjino, vključno z izbiro lesa za dimljenje. Mehkoba pa.....thumbs up! Steake strežejo čisto natur. Spečene v okvirih naročenega. Zraven ponudijo piranski solni cvet, črn poper in deviško oljčno olje. V ospredje dajejo vrhunsko meso. Že v redu, samo tako kvalitetni kosi mesa se dajo speči tudi drugače. Za moj in še čigav okus tudi bolje, le malo več dela je. Cena bi tak dodaten kunšt še vedno z lahkoto pokrila. Morali smo vzorčit tudi hamburger! Spečen lepo medium rare in dobrega okusa, a mesu je manjkala maščoba. Če bi se speklo malo bolj bi bilo pusto. Saj je razumljivo. Na voljo nimajo cele krave ameriškega black angusa, da bi kose mesa pravilno odbrali in tako zagotovili pravo razmerje z maščobo. Upam pa, da zadaj v kuhinji nekdo prej ne obreže maščobe stran, kot je pri nas velikokrat v navadi. Štekam in se ne usajam več. Da ne bo izpadlo, da se nismo dobro in tudi pre-obilno najedli. Ocvrt krompirček (domač, pa še z lupino) odličen, coleslaw solata knjižna ameriška. Sladice sicer tako tako, a ko si že tako sit, si sit vsega. Denarnice smo odprli malo bolj na široko, kot nazadnje malo nižje v tej ulici, a smo pač v Ljubljani (=hipstersko). Zanimivo bo videti, če se bodo širili še kam drugam z enakimi ali bolj (=ljudsko) cenami. To je to za ta denar. Ocena: 6/10, pridobljen vzorec cca. 10 ljudi ob različnih časih in na različnih lokacijah. Upamo, da naslednjič pae vsaj 9-ka.

Zdaj pa k dokončanju prvega dela tega zapisa. Je kdo vmes ujel, da gre spet za neko novo posebnost v našem prostoru iz katere se dela oh in sploh pomp? Meso od daleč in še malo bolj daleč? Cene v nebo? Naše je zanič, tuje je edino pravo? Žal je v tej zgodbi več protislovij. Glavno in zame najbolj pomembno je to, da se v naši deželi ne da dobiti tako kakovostnega slovenskega mesa, kot se ga sedaj uvaža iz celega sveta. Da o slabih približkih kulinaričnih izvedb niti ne govorim. Pogoje za rejo vsekakor imamo. V nekaterih blogih, ki so mi vzor, sem že zasledil, da obstajajo posamezni primeri reje npr. glav black angusa pri nas, a to je le mala zvezdica na drugače črnem nebu - pa še poznati moraš prave ljudi. Ne štima tudi to, da se splošna razgledanost ljudi/potrošnikov o kvaliteti in pripravi mesa giblje tako nizko, da so največji hit pakirani čevapi na akciji. O kakšnem vsaj pravilno zorjenem mesu ne duha ne sluha na nivoju splošne oskrbe. Nekaj se sicer premika, a tu ne govorimo o govedu pravih kvalitete, ki bi bilo rejeno za ta namen. Če bi verigo sestavili v svojo korist, bi namreč hitro postalo jasno, da bi domače in lokalno bilo na voljo, ako bi to zahtevali. Tako je povsod, kjer ljudje kaj dajo nase in konec koncev svoje zdravje. Ja, kvaliteta nedvomno pomeni tudi bolj zdravo prehrano. Pa prosim, da se tu vege nation vzdržijo komentarjev. Verjemite, da bi tudi cena ustrezala našim žepom. A se kdo sploh vpraša, kaj nam prodajajo v akciji po 3,5EUR za kg? NE! Velikokrat slišim, da se taka reja nikakor ne bi izplačala, ker nimamo dovolj velikega trga. Tega enostavno ne razumem. Se spreminjamo v deželo vege? Niti malo. Namesto, da bi zagotovili slovensko kvaliteto imamo na voljo večkrat meso iz sosednjih držav, ki ne samo da je cenejše, tudi boljše je včasih. In to na nivoju dnevne porabe. Kdo tu služi? Tuj proizvajalec in naš trgovec. Da ne bo kdo razumel narobe. Spoštujem trgovca, ker očitno obvlada svoj posel. Problem je, da služi tuji dobavitelj, medtem, ko naš slovenski kmet ali rejec jamra in čaka subvencijo države. Ob tem pa večina ljudi, ko jih vprašaš, prisega na domače. To je bistvo in odgovor. Z rejo se žal ne ukvarjam. Želim si mesijo v osebi "rančerja" iz Amerike, Avstralije, pa Argentine ne gre pozabit, ki bo imel slovenske korenine. Uletel bo v očetnjavo in naredil dar-mar s čredo "prime govedine" na Veliki Planini. Pol se bom pa zbudil! Do takrat pa kadar rabim, kupujem uvoženo iz Avstralije in prej pet tednov suho starano govedino - ki pri mojem mesarju ni predraga!

Zdaj pa še k vprašanju iz naslova......kaj BBQ ni oz. kaj BBQ je?

BBQ ni elitna kuharska tehnika. BBQ je umetnost in soul food. Za BBQ potrebujemo malo denarja, da bi nahranili veliko prijateljev. Je nekaj, kar te spravi v dobro voljo (čeprav gre za fats&sugars kombinacijo, a dohtarju pač ne poveš!). BBQ ne zahteva drugega, kot čas in niti ne toliko prostora. BBQ ne potrebuje etikete. Ne potrebuje fensi krožnikov, bišteka in niti ne posebnih učinkov. Čas, ki ga porabiš za pripravo je bogato poplačan, ko bližnji uživajo v pripravljeni hrani. Za BBQ ni treba hodit v drage restavracije in se delat poznavalca pred kolegi. Pomembno je druženje na prostem in medsebojna komunikacija. To je BBQ. Ta spada med ljudi in želim si to zavest razširiti čim širše. Zaenkrat mi uspeva v družini in med prijatelji. Vse pa bom naredil, da se bo ta krog počasi razširil in sprejel vase vse, ki se s temi načeli strinjajo. And now everybody back to tailgating!

Stay tuned.

PePe











torek, 06. oktober 2015

Nedeljsko popoldne, baseballski stadion je poln saj so vstopnice večinoma prodane za vse leto. Zunaj na parkirišču so postavljeni big screen zasloni za spremljanje tekme. Dokler jih niso poznali, so bili popularni prenosni radijski tranzistorji RCA ali Phillips, kasneje mini TV sprejemniki - pickup tovornjaki in žari pa so večinoma podobni tistim izpred par deset let. Moderni, a z enakim karakterjem - Made in USA. V zraku vsepovsod vonj po dimljenem pečenem mesu. Očetje sedijo na stolih, vsak ob svojem pokritem žaru in ob spremljanju tekme komentirajo sodnike, igralce in kar je še pomembnega na tak dan. Otroci so na hitro pojedli hot dog ali hamburger, da lažje počakajo do kosila, mame pa so vse solate in sladice pripravile že doma. Vsake toliko časa se pokrov žara privzdigne in dvigne se oblak dišečega dima, medtem ko mojster hitro doda par pesti lesenih sekancev in navlaži kose mesa, skorja se od svetlo rjave že spreminja v temno, čokoladno črno slastno in le še kaka ura manjka do kosila. Na koncu ga bo premazal s svojo secret BBQ omakico ali pa jo le pridal v posodici zraven mesa na mizo. Kdor ni pred stadionom skoraj zagotovo enako počne doma, prav tako v družbi družine, sosedov in prijateljev. Včasih tudi cele ulice. Idealno. Verjetno ste že ugotovili, da tole ne more biti opis povprečne slovenske ali niti evropske nedelje. Ne, to je vikend v Ameriki - BBQ time!




Žar in nedeljske piknike seveda poznamo tudi mi. Smo le severni balkanci, čeprav vseeno malo bolj zategnjeni. Sestavine so na poti do nas sicer že spremenile karakter in tudi marsikatera žarmojstrska resnica se je pozabila in izgubila. Naši južni bratje v deželici dvigujejo standard in zavedanje o tem, kaj je pravi dober balkanski žar. Večina ljudi pa nekam cinca, ko se omeni rožnato pečeno meso vešalice ali pa da mora bit klasik čevapčič v sredini še za malenkost roza in zunaj nezažgan, je tudi že kar bogokletno. Piščanec pa bognedaj, da je še rahlo sočen v sredini. Vse zapečemo do črnega, vmes pa obvezno namenit mesu še nekaj obilnega zalivanja s pivom, saj se vem da je le tako okus pravi. Seveda namerno izpostavljam povprečnega pećiqurca, ki zadnje čase še najraje poseže po perutninskih čevapih in klobasicah. So le bolj zdravi in ni se mu treba ubadati ali bo ob kosti še kaj preveč sočno. Njegov bolj posvečen sosed bo seveda posegel po "pravih" leskovačkih ali sarajevskih specialitetah, ki jih BTW pakira ista firma. Pa še fino je, ker so za vikend v akciji. Prvi bo vse skupaj obrnil v luži olja na plin plošči na terasi, drugi pa bo lepo s hepo kocko podkuril v svojem zidanem kaminu ob montažni hiški in na previsoki vročini prepišnega kamina dosegel zase zadovoljivo stopnjo prepečenosti. Vsaj druženje ob vsej tej kulinarični žalosti ne izostane. Pa bučke ne pozabit!

Fast forward.....v forumskih kuloarjih se nekje leta 2013 pričnejo debate o pravih ameriških hamburgerjih, staranih govejih steakih, ameriških žarih, BBQ stilu peke in o vseh teh "novotarijah". V prvih straneh debat postane jasno, da bo nekaj tako preprostega, kot je najobičajnejši pravi goveji hamburger ali pa pojem starana govedina, precej trd oreh za večino slovenskega življa in skoraj nerešljiva uganka za gostince. Roštilj s pokrovom, ste znoreli?!? Priznam, da sem to nevednost tudi parkrat dobro izkoristil in kupil nekaj skoraj nerabljenih ameriških žarov po zelo nizki ceni. 

Že nekaj let pred, lahko bi rekli "hamburger revolucijo" je Slovenija dobila prvo craft pivo, ki je dobilo lepo ime po slovenski avtohtoni jamski živalici (namerno ne upoštevam domačih gostilniških pivovarn). Temu so sledili še drugi in danes je na trgu takšna ponudba odličnih piv, da so se celo v dveh velikih pivovarjih odzvali in razširili svojo ponudbo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v ponudbi novotarij povezanih z žarom, takšnim ali drugačnim. Če izvzamemo posamezne južnoameriške restavracije, se je nekaj tujega/novega najprej pojavilo v obliki prvega "štanta" z ameriškimi burgerji. Zanimiva ideja, predvsem po poslovni plati. Množica radovednih slovencev je nasedla dobremu PR, navalila in prinesla poslovni uspeh "inovatorjema". Osebno bi si danes želel, da bi hamburherje k nam raje uvozil kak kleni američan in postavil tak štant. Hamburgerji bi bili zagotovo boljši. Ampak hej, biznis laufa! 

V samo dveh letih je naša domovina tako dobila  festivale burgerjev in piva, kjer je mogoče vsekakor popiti vsaj vrhunsko pivo, če že burgerji zaostajajo. Dobila je tudi pravo specializirano ponudbo hardvera, dandanes potekajo žar akademije za vse znanja željne in končno, danes se tudi pri nas dobi prvovrstne, a zaenkrat uvožene sestavine za resne ljubitelje "pravega" pečenja na žaru. Ameriške, irske, avstralske in japonske kose lahko danes dobite brez problema, če si jih lahko privoščite. Predpostavljam, da jih znate tudi pravilno uporabit. Za pikico na i smo sicer spet v prestolnici (=hipstersko),  ne kje drugje v naši širni deželi (=ljudsko), dobili še plac za mesoljubce s čisto pravo ponudbo mesa na ameriški način, kjer nam to pravilno demonstrirajo.

Naša gurmansko usmerjena trojka se je namenila v kratkem obiskat in preizkusit ponudbo in ker je del nadaljevanja tega bloga povezan tudi s tem, kar bomo tam okusili bom pisanje za danes prekinil.
Lahko pa nakažem, da bo ostali del nadaljevanja povezan predvsem z izvirnim naslovom. Tale deloma kronološki prvi del je bil pa tudi nujen...

To be continued...


PePe









nedelja, 07. junij 2015

Thank you God for Black Angus too and keep Josh happy up there. I hope you serve good steaks&burgers&everything.....

It is about meat this one....

..................................................................................................................................................
Last week Josh Ozersky past away. His life ended too fast but he was living every second of it to his liking. He was a food writer with special talent wich shone through everything he wrote or did. He was also a true meat afficionado. I have followed his work and I needed to write these few words as a humble tribute. Rest in peace Josh your light is shining on.
..................................................................................................................................................

Recently there was a change in my butchers shop. The old boss Mr. Vid Marinček retired after as I recall some 40+ years of keeping their bussines running and customers happy. He was the the man to talk meat with. Even if majority of customers don't know a damn thing about meat (like buying lean ground beef is a good thing....?!). Even if he sometimes almost whispered to me that he had to keep his meat displayed nicely cut so no fat remained on it or the sales will go down he was there to help each and every customer with advice or a joke and a smile. It is a strange situation today. Most of the people will buy meat in supermarkets not even bothering about its origin but in a nice small family owned butcher shop they would be picky about some delicious fat still attached to their chop or steak wich is of course far better than the supermarket stuff. Seeing him in the shop made my day. Thanks.
Anyways....Mr. Marinček is now a happy retired man and I wish him many enjoyable years to come. In the butchershop his young successor has taken over. He was trained well  and with young blood some new ideas came through. While I am still not ready to write a post on čevapčiči wich are the Nr. 1 product of the butcher shop I am glad I can write about something else. Ok the long outdated front sign over the entrance is also new but that is not it. They started to import australian Black Angus beef aged for 5 weeks then vacuum packed and shipped over by plane. Young boss would pick it up on an airport in Italy so we can buy it in Ljubljana. I have seen Black Angus here before but it was either frozen for transport or sold by vendors I don't trust and won't likely have anything to do with.
We picked an ocassion and made a taste test. Since we had some other grilling plans for later we decided the beef would be best presented grilled and then made in to a tagliata so we would all open the day with it. The meat was good, the fat on the outside was delicious, Wishing for more select cuts like rib eye and some other steaks but I have to talk to young boss about it.

This was so goooood!


PePe

petek, 15. maj 2015

Thank you God for Angus...


F**** it....it is not about food this one.

Oi, oi, oi, oi, oi, oi...........AC/DC Rock or Bust Tour 2015!!!


Still under the influence of a Zeltweg ACDC Rock or Bust show last Thursday I can't write about food but I need to write this down, Though the word or the name Angus comes into my mind always at two different levels. One is the famous australian beef. The other is Angus Young, brother  of Malcom, who together formed the band ACDC back in 1973. That would be a good 42 years back. I guess we could say they are well aged by now.

I am a guitarist. It is and remains my first love. Well before cooking and many other good things I have found and learned to love in my life. Guitar could be directly comparable to chefs knife. If you love them both you should agree. These are instruments which help a man or a woman raise it self over other when well played - we can use this exact phrase "well played". It is not a coincidence that we can admire certain chefs todays like rock stars.

Anyone who loves rock music loves ACDC. There is a special feelling in the music that they create and magnificently perform live and record in studios as I said for last 42 years. The energy they still show on stage is only slightly touched by age. Basicaly it is very simple - as a guitarist I can tell you those riffs are not the hardest to learn. But there is the feelling in the fingers and your heart&soul. You either posess it or you don't. Again a talent that you can compare to a cooks talent and feelling when the action starts. The finese, the raw power, the complete awareness and control of the situation are scary when talking about AC/DC. These days they are a well oiled machine of the music business but they for sure did not lost the enthusiasm and edge of their young age. They are still "bloody rare" and delicious. Mr. Angus Young who is known for his special move tapping one foot down while jumping on the other, This way he is almost flying on the stage all while playing his riffs - his tasty bites for the crowd. It is an uplifting scene. He is a man in his sixties. Don't be fooled by anyone who will tell you different - man is a guitar god. Period.

Recently he lost a lifelong compainion - his brother Malcolm. Not that he would die but I think ssomething even more tragic happened happened. His medical condition with dementia has made him unable to perform live anymore. Simply he forgets his own songs - his creations. I can't even imagine anything worst that can happen to a living man - musician ore any other creative human being. They have together created 22 albums and let the world have rock - Let there be rock is one of their hit records.But the story is not over yet. Tjere is a box with thousands of written ideas they had put togethe rover the years and I am damn sure taht Malcolm still pics up his guitar for some creative work or just for fun.

I don't want to make any reviews only a suggestion that if you don't go to see them you can miss out an oportunity to expirience something big and face&taste the glory of ACDC raw power. They could never return. But if they do.......WE ARE GOING back!!!!!

So once again: "THANK YOU GOD FOR ANGUS YOUNG." Amen.


PePe




torek, 12. maj 2015

Ko izveš, da zmrznjena tinta ne dela.....rižot pa je ravno tako dobr


Oni dan smo bili končno spet na morju. Po spletu okoliščin 3 tedne prepozno, kar bi pomenilo, da naša duša že hudo kliče po sardelah z gradele. Ne damo se in stoično potrpimo prva dva dneva, dokler potekajo namestitvena dela, le z domačimi dunajci in kruhom. Težko je, res.....

Vse sem imel že v planu. Nedelja zjutraj, odpeljem se v bližnje mesto v ribarnico, pogledam vse tiste gojene ribe za poznavalske slovenclje, da jih lahko potem preparirajo do primerne suhosti na svoji plošči ali celo v cvrčečem olju. (op.a.; - plošča = slovencljev žar....). Ja tako pač je, saj nemci in ostali severnjaki jedo čevapčiče in kotlete s pomfritom v restavraciji, italjani in domačini pa, vsaj kolikor sem jih jaz spoznal nikakor ne pašejo v to sliko in ribe pečejo tako kot je treba. Tako kot mi. Oziroma jih mi pečemo tako kot oni, čeprav naše šolsko obdobje sega geografsko še malo nižje v Dalmacijo, a je glavni profesor vseeno bil "naš čovjek" iz Istre.

Torej po dobrih 5ih urah neuspešnega ribolova parkiram pred prvo ribarnico in skočim noter. Groza....sardel ni! "Nema šanse po ovom vremenu!", ok, tej teti sem pa vedno verjel. Sranje!!!
Čez cesto je še ena ribarnica, kjer le odkimajo z glavo. No, se tolažim, v "moji" ribarnici jih bodo gotovo imeli. Čeprav se moram odpeljat  10 minut daleč. Pa jih tudi tam ni bilo, niti v še eni dodatni rezervni ribarnici ne. Poklapan se odpravim nazaj k svojemu plemenu v kamp in na čelu mi piše, kaj pa zdaj? Spet nič ujel in niti iz ribarnice ne znaš prinest ribe....pa kaj le je s tabo narobe?? Hvalabogu, da sem v eni od štirih ribarnic le izvedel, da je ta mesec po novem lovostaj na srdelo. Moja jih vmes sicer vozi iz Italije, a dobijo jih šele v torek. To še vedno ne spremeni dejstva, da sem slab ribič, a to je druga zgodba. Ampak mogoče pa le ni....



Verjetno mi je kar zasijalo okrog glave, spomnil sem se namreč. V skrinji imam še sipe. Ne kar katere koli....moje sipe so to, iz mojega trnka! Jaz Tarzan ti Đejn, zdej bova pa jedla! V trenutku sem bil spet na nogah in potem kmalu v luftu. Hitro skopat od nekje riž, ribjega fonda sicer ne morem skuhat, bo dober zelenjavni, pri sosedu izprosim oljčno olje, sol in poper, vodstvu kampa pa odtujim vejico rožmarina. Kaj še rabim?? Aha ....očisti moram sipe!! Pa previdno, da ne razlijem tinte, mi odmeva v mislih. Kmalu je vse pripravljeno. Sipa je narezana in se greje v ponvi, zraven brbota fond za zalivanje aržote. Vse poteka po pravilih, riž pije fond in se že lepo kremasto meša, jaz pa se lepo spajam s hladnim pivom, ki sem si ga res zaslužil, a ne? Zadeva je odlična, za takšnole robinzosko pleme pa sploh! Samo še previdno izluščene vrečke s sipino tinto frcnem noter .......potem pa NIČ. Aržot ostaja bel. Črne barve od nikoder. Nekje zadaj v svojih prehitrih mislih pa zaslišim:

                  ''Sinko, sipu za rižot uzmi samo frišku. Ako se smrzne onda ne radi tinta."

                                                             

                                                                    PePe


nedelja, 03. maj 2015

Prva žarovnija ali bolje doma, kot na morju kjer pada dež


Kar nekaj let....pravzaprav zelo dolgo smo bili ob tem času z žarovniško družino že lepo morsko naravnani. Pazili smo, da je bila trta lepo razgorena in da se friška riba ni nepotrebno dolgo zadrževala v njenem dosegu. Letos....hja letos pa se je zgodba zasukala malo drugače in na morje bomo še malo počakali. Dan je bil več kot primeren za tole žarovnijo. Od vse povsod so nam prijatelji sporočali, da jih zaliva dež in res je bilo treba narediti nekaj za dvig morale, saj smo očitno edini ostali na suhem. Pa čeprav doma. Za naše žarovnije je precej pomembno kakšne žverce, razne praške in napoje uporabimo. Od tega je zelo odvisno ali bomo izvedli belo dobro ali bognedaj kako črno zanič žarovnijo. V iskanju pravih sestavin mi je prjatu sensei G. priporočil kmeta z Iga in zmenili smo se za nekaj kosov za pokušino. Že doma smo nekaj malega preizkusili v varnem testnem okolju malega žara na balkonu. Vsem vpletenim se je test zdel več kot uspešen.
Včeraj smo se torej spravili skupaj bratje H. Zelo pomembni členi za popolno izvedbo. V ozadju pa so nas varovale še naše tri...dobre vile.
Zmešali smo kar nekaj skrivnih praškov in uporabili tiste posebne maže, da se žarovnija lahko pravilno začne in konča. Master M. je pred dnevi skuhal še nov napoj, ki je ojačal naše moči. Brez tega ne gre. Pojavil se je skrivnostni moder dim in po čudežu časa smo se utrujeni, a zadovoljni nahranili z našo prvo žarovnijo.



PePe&Fuego