torek, 6. oktober 2015

Nedeljsko popoldne, baseballski stadion je poln saj so vstopnice večinoma prodane za vse leto. Zunaj na parkirišču so postavljeni big screen zasloni za spremljanje tekme. Dokler jih niso poznali, so bili popularni prenosni radijski tranzistorji RCA ali Phillips, kasneje mini TV sprejemniki - pickup tovornjaki in žari pa so večinoma podobni tistim izpred par deset let. Moderni, a z enakim karakterjem - Made in USA. V zraku vsepovsod vonj po dimljenem pečenem mesu. Očetje sedijo na stolih, vsak ob svojem pokritem žaru in ob spremljanju tekme komentirajo sodnike, igralce in kar je še pomembnega na tak dan. Otroci so na hitro pojedli hot dog ali hamburger, da lažje počakajo do kosila, mame pa so vse solate in sladice pripravile že doma. Vsake toliko časa se pokrov žara privzdigne in dvigne se oblak dišečega dima, medtem ko mojster hitro doda par pesti lesenih sekancev in navlaži kose mesa, skorja se od svetlo rjave že spreminja v temno, čokoladno črno slastno in le še kaka ura manjka do kosila. Na koncu ga bo premazal s svojo secret BBQ omakico ali pa jo le pridal v posodici zraven mesa na mizo. Kdor ni pred stadionom skoraj zagotovo enako počne doma, prav tako v družbi družine, sosedov in prijateljev. Včasih tudi cele ulice. Idealno. Verjetno ste že ugotovili, da tole ne more biti opis povprečne slovenske ali niti evropske nedelje. Ne, to je vikend v Ameriki - BBQ time!




Žar in nedeljske piknike seveda poznamo tudi mi. Smo le severni balkanci, čeprav vseeno malo bolj zategnjeni. Sestavine so na poti do nas sicer že spremenile karakter in tudi marsikatera žarmojstrska resnica se je pozabila in izgubila. Naši južni bratje v deželici dvigujejo standard in zavedanje o tem, kaj je pravi dober balkanski žar. Večina ljudi pa nekam cinca, ko se omeni rožnato pečeno meso vešalice ali pa da mora bit klasik čevapčič v sredini še za malenkost roza in zunaj nezažgan, je tudi že kar bogokletno. Piščanec pa bognedaj, da je še rahlo sočen v sredini. Vse zapečemo do črnega, vmes pa obvezno namenit mesu še nekaj obilnega zalivanja s pivom, saj se vem da je le tako okus pravi. Seveda namerno izpostavljam povprečnega pećiqurca, ki zadnje čase še najraje poseže po perutninskih čevapih in klobasicah. So le bolj zdravi in ni se mu treba ubadati ali bo ob kosti še kaj preveč sočno. Njegov bolj posvečen sosed bo seveda posegel po "pravih" leskovačkih ali sarajevskih specialitetah, ki jih BTW pakira ista firma. Pa še fino je, ker so za vikend v akciji. Prvi bo vse skupaj obrnil v luži olja na plin plošči na terasi, drugi pa bo lepo s hepo kocko podkuril v svojem zidanem kaminu ob montažni hiški in na previsoki vročini prepišnega kamina dosegel zase zadovoljivo stopnjo prepečenosti. Vsaj druženje ob vsej tej kulinarični žalosti ne izostane. Pa bučke ne pozabit!

Fast forward.....v forumskih kuloarjih se nekje leta 2013 pričnejo debate o pravih ameriških hamburgerjih, staranih govejih steakih, ameriških žarih, BBQ stilu peke in o vseh teh "novotarijah". V prvih straneh debat postane jasno, da bo nekaj tako preprostega, kot je najobičajnejši pravi goveji hamburger ali pa pojem starana govedina, precej trd oreh za večino slovenskega življa in skoraj nerešljiva uganka za gostince. Roštilj s pokrovom, ste znoreli?!? Priznam, da sem to nevednost tudi parkrat dobro izkoristil in kupil nekaj skoraj nerabljenih ameriških žarov po zelo nizki ceni. 

Že nekaj let pred, lahko bi rekli "hamburger revolucijo" je Slovenija dobila prvo craft pivo, ki je dobilo lepo ime po slovenski avtohtoni jamski živalici (namerno ne upoštevam domačih gostilniških pivovarn). Temu so sledili še drugi in danes je na trgu takšna ponudba odličnih piv, da so se celo v dveh velikih pivovarjih odzvali in razširili svojo ponudbo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v ponudbi novotarij povezanih z žarom, takšnim ali drugačnim. Če izvzamemo posamezne južnoameriške restavracije, se je nekaj tujega/novega najprej pojavilo v obliki prvega "štanta" z ameriškimi burgerji. Zanimiva ideja, predvsem po poslovni plati. Množica radovednih slovencev je nasedla dobremu PR, navalila in prinesla poslovni uspeh "inovatorjema". Osebno bi si danes želel, da bi hamburherje k nam raje uvozil kak kleni američan in postavil tak štant. Hamburgerji bi bili zagotovo boljši. Ampak hej, biznis laufa! 

V samo dveh letih je naša domovina tako dobila  festivale burgerjev in piva, kjer je mogoče vsekakor popiti vsaj vrhunsko pivo, če že burgerji zaostajajo. Dobila je tudi pravo specializirano ponudbo hardvera, dandanes potekajo žar akademije za vse znanja željne in končno, danes se tudi pri nas dobi prvovrstne, a zaenkrat uvožene sestavine za resne ljubitelje "pravega" pečenja na žaru. Ameriške, irske, avstralske in japonske kose lahko danes dobite brez problema, če si jih lahko privoščite. Predpostavljam, da jih znate tudi pravilno uporabit. Za pikico na i smo sicer spet v prestolnici (=hipstersko),  ne kje drugje v naši širni deželi (=ljudsko), dobili še plac za mesoljubce s čisto pravo ponudbo mesa na ameriški način, kjer nam to pravilno demonstrirajo.

Naša gurmansko usmerjena trojka se je namenila v kratkem obiskat in preizkusit ponudbo in ker je del nadaljevanja tega bloga povezan tudi s tem, kar bomo tam okusili bom pisanje za danes prekinil.
Lahko pa nakažem, da bo ostali del nadaljevanja povezan predvsem z izvirnim naslovom. Tale deloma kronološki prvi del je bil pa tudi nujen...

To be continued...


PePe









Ni komentarjev:

Objavite komentar